Smrti rahlo nastavim
svoj pravi obraz,
lažno zvabim jo v past,
da jo oddaljeno opazujem,
s lažmi zalezujem.
Oddaljeni svetovi,
porušeni gradovi,
vse ostaja za smrtjo,
da prekinila bi klic,
klic na pomoč
vsako noč.
Oddaljeni grom
trešči v moj obraz,
razbije sanje,
uniči upanje,
da smrti ubežim,
pred njo se skrijem
v dno svojih bolečin.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!