Veter nežno je zavel,
skozi to poljano prešel,
a mi spati ni pustil,
dolgo v noč me šum
borovih vej je budil.
O, ti kraški svet,
ki iz mraka temnega
oživiš, svojo
čuječnost prebudiš,
dolgo v noč ne zaspiš,
budiš, o kraški svet, budiš me.
Zakaj ne spiš?
Zakaj življenje izlivaš
v bolečina, šepetajoče praznine,
ko te veter premetava,
zemlja pa se stresa?
Iz mraka je zavil
tih, spokojen večer
dokler se veter mu ni pridružil,
skočil skozi borove veje
ter šum, šum življenja povzročil.
O, ti kraški svet
mar res nikoli ne spiš?Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!