
Kraška gmajna
v pozni zimi obnemi,
obdaja jo le sneg
in žalostni pogled v daljavi,
ko vrne se sreča spet nazaj spomladi.
Šepet tišine,
šepet bežajočih se ptic,
ki letijo v tople kraje,
zapuščajo te naše kraške gmajne.
Obstane človeško oko,
ne sliši nobeno uho,
da tu v tem kraškem svetu
še kdo živi, le praznina
ovija vse strani,
sliši se le šepet
zimske, hladne noči.
Vse utihne,
vse molči,
le škripanje snega
se sliši nekje v daljavi...Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!