Želim si jasnine neba,
a še kar dežuje, kaplja,
poplave že ogrožajo ljudi,
jim konca videti ni.
Končno sonce boža z žarki,
so se reke umirile,
vso nesnagon naokoli skrile,
v starevodotoke se vrnile.
Le kaj solijo pamet ljudem,
da stoletne poplave so krive,
mar le še čolni se bomo vozili.
Avtomobile na hribih pustili?
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!