Kar drenjajo se,
vsak bi rad bil,
ženska ali moški,
obraz še otroški.
Obljujajo že nemogoče,
navada pač, kaj se hoče,
ve se da so tam brez moči,
zakon nad njimi bedi.
Dovolj bo če bo ugleden,
v obljubah neposreden,
da ne bo le v okras,
le to skrbi zdaj nas.
Grmeli bodo v besedah,
metali polena povsod,
naj se ve ve naokrog,
nekaterim v pomoč.
A ljudje so ločili plevel od zrn,
besede sladke zavajajoče,
izbrali pravega so tam,
zdraharje pregnali stran.
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (1)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- Jjože.k·
Še malo. pa jih bodo polna usta obljub, tudi tistih nerealnih. lp.