Je ptica preveč želela,
Da bi do sonca poletela,
Kjer žge sonce žari in sije.
Tja visoko gor si želi...
A omagala je, pada v globino,
Na zemljo od koder je poletela,
Tako visoko nebi smela,
Nemočna, preveč si je želela.
Čeprav je videla modro obzorje,
Svetlikajoče morje,
Lepe vrhove in planine,
Zdaj vse izginja za vedno mine.
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!