Pripnem jih,
da odletim nabirat nektar,
mano za Svojo Dušo.
Pripnem jih,
da poletim višje,
v redkejši, prosojen zrak.
Pripnem jih,
ko se spuščam
v vsakdanjo gostoto.
Pripnem jih,
da v barvah
dojamem Svetlobo.
Pripnem jih,
da razpiham iluzije
in da dojemam, sprejemam Resnico.
Pripnem jih,
ko tkem vezi z drugimi
in ko se vračam k Sebi.
Pripnem jih
na romarski poti,
njih belina me hrani,
čuva, greje,
hladi, razsvetljuje.
Bele peruti,
Vstajensko darilo
za Živost Svetosti Življenja.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!