Pustim v prostoru
prazno mesto
in v času vrzel.
Praznina molči.
Ko jo opazujem,
se širi.
Je polje neskončnih možnosti.
Pustim v prostoru
prazno mesto
in v času vrzel.
Praznina molči.
Utripa brez misli.
Le je
in jaz z njo.
Dotika se Duše Sveta.
Povsem brez napora.
Pretoči se vanjo
in ugnezdi se njej,
do nove vrnitve,
dokler ne vznikne v življenje.
Napolni praznino,
premosti vrzel
in mi preda žezlo, krono in prestol.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!