
Zakaj je to tako težko
spregledati in videti,
kaj nama je narobe šlo,
da v trnju duša zdaj ječi.
Je bolje biti zaslepljen
na hladnem bregu iluzij,
v občutkih duše izgubljen
s tančicami vseh fantazij.
Obujava spomine le
na to, kar je nekoč bilo
in kar lahko bilo bi še,
kar hoče duša in telo.
V zavesi optičnih rošad
na bregu svojem vsak je sam
in skriva v sebi, kar bi rad,
z občutki v pajčolan obdan.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!