
Ti si tista, ki življenje si mi dala,
iz deteca me v žensko prerodila,
v poštenega človeka si me vzgojila,
z ljubeznijo srce mi napolnila, nikoli dneva zagrenila.
V odraslem svetu pa življenje ni več pravljica.
Ne manjka dvomov in solza.
So bridka razočaranja,
prevare, dileme, veliko gorja.
A tvoja popotnica, draga mati,
mi pomaga pravo pot izbrati.
Daje mi upanje, me vedno hrabri,
tolaži mi dušo in daje moči.
Tako je, kot bi še vedno mi roko držala,
v uho mi nasvete lahno šepetala,
me tolažila, me hrabrila, bridkost pregnala,
nikoli zares nisem sama ostala.
Četudi te zdaj že dolgo več ni,
so lep spomin trenutki, ko sva si še zrli v oči,
to zame je najin najlepši čas
in v meni ostaja tvoj mirni glas.
JeanneKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!