
Sočutje je vstopilo tiho.
Sedlo je za mizo
in me vzelo
v svoje široko krilo.
Pestuje me,
gleda me v oči
in me boža.
Vame diha Odpuščanje.
Globoko vdihujem
in izdihujem.
Občuteno sem s Sabo.
Sprejeta,
objeta v svojem objemu
in v Močeh Kristusa.
Sočutje ima nežen objem
in hranljivo Odpuščanje.
Velikodušno ga sprejemam vase.
Več ga sprejmem,
več ga je.
Končno steče čez moje meje
in podre zapornice zamer.
Vstopa tudi tja,
od koder sem za vekomaj odšla.
Vstopa tudi v tiste,
ki sem jih za vselej zapustila.
Sočutje je vstopilo tiho.
Sedlo je za mizo
in me vzelo
v svoje široko krilo.
Pestuje me,
gleda me v oči
in me boža.
Vame diha Odpuščanje.
Globoko vdihujem
in izdihujem.
Občuteno sem s Sabo.
Sprejeta,
objeta v svojem objemu
in v Močeh Kristusa.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!