
Pozna noč je, svetle zvezde
osvetljujejo nebo,
gledam jih in nisem srečna,
meni v srcu je hudo.
Je govoril, da me ljubil
bo do konca svojih dni,
in trdno mi je obljubil,
nikdar me ne zapusti.
Ko v srečo sem verjela,
duša je prepevala,
čustva njemu so zbledela,
kakor tujca sva bila.
Kje njegova je ljubezen,
ki mi grela je srce.
kje njegov objem je nežen?
Vse to izpuhtelo je.
Ko lahko bi poletela
tja med zvezde vrh neba,
da bi z njimi zažarela
brez bolečega srca.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (1)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- Jjože.k·
Pričakoval sem, da bo izpoved postala pesem tedna, pa se to ni zgodilo.Kakor koli že, pesem je lepa, nosi sporočilo ki se ob branju dotakne vsakogar, saj z razumljivimi besedami mehkobno govori ter vodi skozi občutke.