
Nastavljam mreže in trnke
v jezero svojih občutkov.
Ta voda je divja, globoka,
nikoli ne vem,
kaj se ujame tokrat.
Ujame se,
kar je na vrsti,
kar zdaj išče moje potešitve
in dnevne svetlobe življenja.
Prediham, kar je ujeto,
prediham in vračam
v jezerske globine
prosojno in doživeto.
Tak ribolov me neguje,
je moder, ljubeč skrbnik,
varuh vitalnosti mojih globin.
Tak ribolov je hranljiv
za jezero in za obrežje.
Jezerska vila češe lase
novo obrastli vrbi.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!