Želvji sindrom

Trdota se lušči postopno. Namakam se v vodah življenja, opazujoč zunanji svet. Morda zaradi milnih mehurčkov nisem opazila svojega oklepa. Morda zaradi svojega oklepa nisem videla jasno. Morda zaradi trdote in motnega vida nisem odprla dlani sprejemljivosti. Tako živijo želve. Nosijo oklep na hrbtu, tudi če na plano potisnejo plešasto glavo. Trdota se lušči postopno. A ko odpade, se zaiskri od olajšanja in spoznanja, da s trudom ves čas koplješ za tistim, kar je bilo tvoje že ob rojstvu. Trdota se lušči postopno. Ko se oguli tudi vsa trda koža, se vid naenkrat izboljša. In vidiš, da si se motil, ko si mislil, da zate ni… Je in bilo je, vendar ne tam, kjer si zahteval, da mora biti. Prožen, gibljiv vrat se končno zasuče v pravo smer, krč v rokah izgine in dlani se odprejo. Sprejmejo! Nekje leži prazen želvji oklep. Ko ga najdem, ga vzamem s sabo in v njem serviram toplo juho. Po dolgi kopeli mi prija.