Nebo je olajšano vodne teže.
A rečna struga je zvrhano polna.
Teža oblakov je padla na tla.
Gosto deževje pojenja.
Oblaki se tanjšajo
in krčijo svoje meglice.
Jasnina neba spet diha,
izvabi na plan sončne žarke.
Rečna struga se izliva,
sčasoma njena gladina usiha.
Nebo diha njeno sopenje.
Med nebom in zemljo
kroži ta cikel.
Olajšanje si najde pot,
da odloži svoje breme.
Za vsakim dežjem sonce sije.
Nobeno breme ni večno,
a tudi olajšanje ne.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!