
Vse je bil le privid,
projekcija iz teme trebuha,
kamor ni mogla svetloba.
Razparala sem ga,
kot Rdeča Kapica
in pustila,
da so iz njega poskakali prividi.
Na svetlobi dneva
so se silhuete
iz davnine spremenile
v prozoren nič.
Izstopila sem iz umetnih kulis.
Utvara je izgubila moč.
Vzela sem ji energijo življenja
in se osvobodila.
Na svetlobi dneva
se realnost zgošča
iz očiščene plodnosti življenja.
Moje misli zdaj služijo meni,
moj Jaz Sem jim vlada.
Obstaja samo sedanji korak
in pot naprej.
Svoboda!Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!