Kar sejemo, bomo želi

Jezero mi danes kaže svojo odprto maternico. Cele jate pupkov živahno uživajo hranljiv dom. Gibčno se sučejo njihovi bički, podobni živahnim semenčecem, ki so v plodilnem naskoku. Jezerski plankton jih obilno hrani, vrhnji tok vode jih greje, širijo zadovoljnost zaželenosti in ljubeče sprejetosti. Igrivo me s to podobo danes nagovarja Duša sveta. Čutim, kako občutena zaželenost in ljubeča sprejetost od pupkastih zarodkov valovi v sadovnjak in boža drevesa, ki jim je včerajšnja pozeba pomorila cvetove in plodove. Zarodki njihovih otrok so v mrazu pomrli. Njihovi letošnji plodovi so zdesetkani. Čutim, kako ta drevesa upajoče in lačno stegujejo veje, da bi začutila, da je komu mar tudi zanje, ne le za njihove plodove. Iščejo občutek zaželenosti in ljubeče sprejetosti. Danes jih brezpogojno ljubijo pupki. Nagovorili so tudi moje srce. In jaz nagovarjam vašega. Nahranimo se z ljubečo zaželenostjo in s sprejetostjo. Nahranimo z njuno mano tudi naše njive, vrtove in sadovnjake. Tako jim povrnemo tudi sladek vonj, ki nanje privablja čebele. Kar sejemo, bomo želi!