
Gubaste misli zvijajo
svoje spačene silhuete,
vlačijo na dan staro šaro,
zasedajo življenjski prostor
in jemljejo hranljivost dobrobiti.
Lov nanje ne pomaga,
pustim jih drseti
in jih osvetlim
z jasnim opazovanjem.
V tej čisti svetlobi
izgubljajo svojo megleno vlažnost
in se izstradajo.
Praznina se osvobojena sprosti,
mehkoba zdrsne v globino,
um si povrne ostrino
in Jaz Sem vladavino v svoji deželi.
Potuhnjenih sovražnih pritepencev
se ne znebiš z lovom.
Zlezi na opazovalnico,
da vidiš daleč, da vidiš vse.
Ko občutijo, da so opaženi,
sami pobegnejo osramočeni
in v strahu pred tvojo puško.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!