Kot nevidna nitka nas povezuje,
je do nas tudi darežljiva,
včasih zamerljiva,
spet nagajiva.
Ta nit nam je nit življenja,
včasih polna trpljenja,
kjer bolezen kraljuje,
žalost domuje.
Sonce z žarki razveseli,
polepša turobne dni,
kaže pot naprej,
nevidni nitki tej.
Da sonce za vselej potemni,
nekoč se vselej zgodi,
nevidne nitke več ni,
v neznano izpuhti.
Ostanejo le še spomini na čas,
ko je še odmeval naš korak,
če z dobrim smo bogatili,
ostali bodo še spomini.
jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!