Na sosednjem vrtu
stara jablana stoji,
upira se času, vetru in starosti.
A vsako pomlad
vsa v cvetju žari,
kot bi ne bilo njene starosti.
Jeseni ponuja plodov obilo.
Zdi se kot dragoceno darilo
vsem potepinom v okolici.
Ko jesen se potopi v zimski čas
strmim v njen zgaran obraz.
Mnoge skrbi zadaja ji mraz.
Vse do pomladi spokojno čaka,
da ji sonce povrne moči.
Potem pa vsa vedra in bela k nebu kipi.
JeanneKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (1)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- Jjože.k·
Prijetna osvežitev, čestitam za pesem tedna