Trnaste bodice nastavlja
vzdolž svojega stebla,
korenini globoko,
trpežno se razraste
brez ljubeče nege raste, raste,
raste v izmučenih,
zbitih tleh.
Vijoličast košek
kuštravega cveta
ne čuje hvalnic,
a vseeno gosti čebele.
Kdor ga skuša izpulit,
odnese bodic,
ki jih nehvaležno
zasaja v obrambo.
Le eno pomaga,
da se ukloni.
Če zbito zemljo zrahljaš,
ji vrneš zračnost,
hranljivo dobroto,
izgine.
Bolje je ljubeče negovati
hranljivo rodno prst,
kot mukoma puliti bodeče plevele.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!