Vest

Prerešetana, neštetokrat hladno preslišana, utišana v poskusih, da se raztegne čez mrakobnost, ustavljena v dvigovanju sidra, ki se je zakopalo globoko v kalno, smrdeče podzemlje. Nikoli ne bo odnehala. Našla bo tvoje bolečinsko jedro, zatipala bo rakasto cisto in iskala vzrok za njeno iznakaženo podivjanost. Nikoli ne bo odnehala. Njena bil bo vzklila, raznesla bo betonski oklep, pognala bo korenike v globine, kjer je zanje dovolj hranila. Rastla bo in te srkala vase, tudi brez tvojega pristanka. Nikoli ne bo odnehala. Prebudila bo vulkan, da izbruha ogenj in žvepleno sapo, pretalila bo kamnita srca in iz njiv pobrala nametane skale. V zemljo bo presejala rahlost, rodnost in hranljive prsi odprla za tvojo premraženo, arogantno nastopaštvo. Tam, kjer teče njeno mleko, tam ti odvzame ostudno masko, jo iztrga iz obraza in ti poda ogledalo, da uzreš svojo živo, a krvavečo podobo. Nikoli ne bo odnehala. Sedim na svojem pragu in opazujem, kako vest poplesuje svoj večni ples v prostoru med nama.