
Na platnu je tekla predstava.
V njej sva bila igralca oba,
zdaj si jo ogledujem.
Gledam to, kar je bilo skrito zakopano v meni.
Drugače, kot da sem to uzrla pri tebi,
doživela v odnosu s teboj,
tega ni bilo moč spoznati.
Bilo je težavno, zahtevno,
bolelo je do skrajnega praga znosnosti,
še v filmski predstavi je burno.
Pa vendar:
Cel lonec cekinov jemljem iz trebuha,
ki je vse to sprejel in prebavil,
nato pa spustil med izločke.
Cel lonec cekinov,
napolnjen je vedno,
ko delam drugače,
kot kaže star film,
ko tvojo vlogo izrežem.
Izklop predvajalnika.
V ta kader zdaj spada sedanjost.
V njej računam nase,
v njej računam nase,
v njej računam nase!Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!