Zmrzal škripajoče popušča,
pred zaprtimi vrati
ščiplje v premražene ude.
Na tleh je trdo,
zgrbljene gube ne računajo več,
da jih poravnajo.
Nisem osvojila tvoje trdnjave,
ti pa nisi osvojil moje.
Rdeče petelinje perje
je ostalo brez leska,
ponarejena barva se mu lušči
in razkriva garjavo kožo.
Lastna volja nosi
prapor zmage,
ostala je nepremagana.
Osvajalna vojska se je razbežala.
Taktike in strategije
vdora in naskokov,
so jo le izčrpale.
Svet se ni vdal,
vdali so se ozkosrčni bojevniki
na obeh straneh.
Zmrzal škripajoče popušča,
pred zaprtimi vrati
ščiplje v premražene ude.
Počasi se led otaja,
na šibju se odpirajo mačice.
Lastna volja nosi
prapor zmage,
ostala je nepremagana.
Voščene vojake pospravim v škatlo
in opazujem, kako je,
ko po poraženi svojevoljnosti
in petelinjenju,
svet pohlevnemu pokaže voljno lice.
In ga začne ubogati,
ker ga je nehal naskakovati.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (2)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- Jjože.k·
Zanimivo opazovanje, me kar zgrozi, ko mi kdo omeni stara kokoš, dobra župa.
- AAnaH·
Res, "svet pohlevnemu pokaže voljno lice". Lep niz občutkov in čustev, ki skozi premislek vodi k dobrim odločitvam in rešitvam. Tudi v bralcih.