Pustim jih pri miru,
ne oziram se nanje.
Skrbi.
Prihuljeno, potuhnjeno se plazijo,
jeguljaste, sluzasto spolzke,
brez hrbtenične osnove.
Zaudarjajo po kislem,
trohnečem in razpadajočem,
brez moje pozornosti
so uvele in prazne.
Pustim jih,
da shirajo.
Brez njih mi je bolje in lepše.
Ometem pajčevine po kotih,
kjer se potuhnjeno nabirajo
in se hranim z ročnim delom.
Ne grem na njihov pogreb,
postim se od njihovih hlapov,
užijem zdravilno dieto.
Hranim se z ročnim delom
in zadovoljna uživam sadove.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!