Klicali so potres,
ki bi potrgal korenine,
podrl zgrajeno živost
in opustošil pokrajino.
Klicali so potres
z besedami,
ki bi posrkale hranljiv ponos
na dosežke
in ki bi s strupeno slanico
izsušile tla,
jim odvzele plodno rodnost.
Jalovost tega početja
se je sesula vase.
Mojih tal taki tresljaji ne tresejo,
takih besed ne jemljem vase.
Pustim, da zdrsnejo mimo mene
in jim zavrnem dostop.
Samooskrbna sem v temeljih,
ukoreninjena v svojo zemljo,
vraščena v svoja tla,
ponosna na svoje dosežke,
potolažena v svojem objemu,
živa v svojem življenju
in povezana s tistimi,
ki si tega želijo.Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (2)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- NNan·
Če teli verzi ne bi bili le ena od mnogih impresij, bi rekla, da je dobro, da doživljamo "potrese in pretrese", obvarujejo nas pred samozadostnostjo. :) da pa ne bo vse tako smrtno resno, en potres :) https://www.youtube.com/watch?v=S2mb1pjuDv4
- Jjože.k·
Potres v naprej čutijo menda živali, preostane nam preobrazba