V sebi vem
in slišim.
Telo mi to ves čas sporoča.
Končno ga slišim.
Kako mogočno
vsa ta leta
skrbi za to,
da živim.
Dojemam.
Kako inteligentno,
predano, zvesto, ljubeče,
nenehno opravlja
in usklajujejo
milijone nalog,
da živim.
Dojemam.
Kako vztrajno čaka,
da dojamem,
kako brezmejno me ljubi,
kako mi privošči dobro življenje,
koliko dela opravlja za to,
da poskrbi zame.
Ves čas, brez premora.
Dojemam.
Hvaležno dojemam,
sprejemam in sodelujem
s svojim telesom.
Spoštljivo, ljubeče,
predano in živo.
Hvala.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!