Rešilna bilka pokloni svoje steblo.
Klasje odvrže, požene jih sto.
Njih stebla se zvijajo v rešilno vrv.
Pletejo jo z mojimi rokami.
Dol moram,
dol iz oblaka otroških iluzij.
Na njem hiram in umiram.
Vrv se spusti
iz oblakov v telo
in skozenj na zemljo.
Spustim se po njej.
V mojem templju je varno.
Že davno so ga zapustili
zeleni zmaji.
Odvržem stare slike.
Prezračim, pometem,
ozaljšam si dom.
V njem sem doma,
Tu lahko živim,
kot sem si od nekdaj želela.
Naslonim se nase.
Izberem si boljše počutje.
In vdihnem olajšanje.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!