Mrežasta trma vase zavija
drugačne sklepe.
Gleda me in se mi roga,
moj trud prezirljivo spregleda,
svojo žičnato ograjo
nesramno spušča nadme,
tepta mojo hostijo samospoznanja,
in vztrajno ponavlja,
da ne morem drugače.
Zato kopljem globlje.
Izklopim se iz njenega bednega filma,
ugasnem frekvence njene postaje.
Ne rinem navzgor,
ampak kopljem globlje.
Vztrajam pri svojem
in kopljem še globlje
v svoj neraziskan rudnik.
Rov skopljem pod njo
in se splazim skozenj.
Pobegnem iz njene
jeklene pasti.
Vstran in naprej!
Lahko je drugače in zmorem.
Lahko je tako,
kot hočem Jaz Sem!
Tako je in tako bodi!
Amen!Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!