Konec sterilnosti

Dovolj mi je sterilne čistosti. Snela sem kirurško masko, snela sem sterilne rokavice, odložila sem sterilno haljo, kapo in copate. Zapustila sem belo sobo in stopila ven, med ljudi. Dovolj mi je sterilne čistosti. Tam zunaj brbota življenje, med čvrsto čilostjo se kepi gnusno blato, v čisti reki se znajde smrdeča sled odplak. Trdijo, da so kužne. Močnejša sem od njih. Dovolj mi je sterilne čistosti. Oči, obrnjene navznoter, vidijo človeškost v razkopani zemlji življenja, resnico, ki ni sterilna, je pa popolna v svoji pristnosti. Pogled, zazrt vate, zre človeškost, sestopljeno iz pedistala. Ostajam brez besed, močnejša od samoljubne, klepetave kritike. Dovolj mi je sterilne čistosti. Zavračam anestezijo in analgetike. Sprejmem to bol, ki sem se ji vedno narcisoidno umikala. Dovolj mi je sterilne čistosti. Ognem se brezčutnim utvaram, odprem ventile, prezračim klet, iz kletk izpuščam ujete živali, postopno jih vadim v korake svobode, da bodo v njej znale preživeti. Dovolj mi je sterilne čistosti. Pospravljam po svoji resnični deželi. Sedim na pragu, ki šele snuje novo hišo, ki šele gnete kamniti prah med glino za opeko, ki šele koplje temelj za novosti. Dovolj mi je sterilne čistosti. Z umazanimi rokami prenašam težo vsega, kar si zapustil nedoraslega. Prenašam in odnašam na svoj teritorij, na prag, ki še čaka na mojo hišo. Tu nedoraslim otrokom omogočim živeče življenje. V tem spoznanju teža izgublja svojo gostoto in žolčna grenkoba zapušča moje meje.