Rečna vila se je izselila.
Do kolen stojim v vodi
in čistim močvirnato dno.
Kalno je, polno gnijoče trave,
ki maši pore kože
rečne struge.
Gnila voda,
mrtva voda,
napita s sencami samoprevare,
utvar in iluzije.
Njeno porečje žaluje,
vene, stagnira, umira.
Do kolen stojim v vodi
in čistim močvirnato dno.
Kopljem v blato,
da očistim zamašen izvir.
Jasnost pomaga,
da oživi,
da v strugo požene kri
čiste in žive vode,
ki ne zastaja,
ki teče.
Poslušam jo, žubori.
Sporoča o rečni vili,
ki v njej spet živi.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!