Peščeni vihar
rjuje čez pokrajino,
slepi mi pogled,
biča obraz,
reže me v pore
in siplje fin prah v moja pljuča.
Peščeni vihar
drami nemir,
skelečo negotovost,
ki peče,
boli in utruja.
Obrnem se,
da mi piha v hrbet.
Vsaj to lahko storim,
da ne postavljam korakov
proti njegovim orkanom.
Pustim,
da me potiska
in hodim z njim.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!