Osvoboditev

Ko vidim vanje in skoznje, v njihove okope, okove in ječe, v trdnjave, kjer sebe zaklepajo v jetniški stolp, kjer hirajo svoje priložnosti sreče in hranijo puhla in gnila semena, zalivajo kamne, da bi cveteli, polivajo strupe po svojih njivah in se teptajo pod gosenicami brezčutnih bagrov… Ko vidim vanje in skoznje, lahko le diham v svojo sočutno bolečino, odrečem se svoji pomoči, nasvetom, mirujem, da jih ne razsujem, da jim ne porušim edinega doma. Čeprav je nagnusna jetnišnica, ga morda ljubijo in drugega zaenkrat nimajo. Jaz ne potrebujem teh ruševin. Umaknem pogled, vračam svojo pozornost vase in v svojo deželo, v njej čistim, gradim, sejem in žanjem. V njej ljubim, v njej pojem, ustvarjam, delujem, v njej živim. Ko vidim vanje in skoznje, jih le pustim pri miru. Vedoč, da bodo sami vedeli, kdaj pride njihov čas in kdaj bodo pripravljeni na svojo osvoboditev. Vedoč, da bodo takrat vedeli, kaj jim je storiti in da bodo takrat zmogli sami.