In prišel bo jutrišnji dan,
morda sončen, deževen,
zaspan, to se dogaja odkar,
kjer sonce se prebuja in zahaja,
dan na dan…od nekoč vsak dan.
Če bo dan srce ogrelo ljubeče srce,
bo sončen kljub megli in dežju,
vetru ki neusmiljeno brije,
snežinkam ki jih nosi veter,
psu ki z laježem grozi,
da v svoj objem dobi.
Bo pa žalosten glede na vse vesti,
kaj narava z močjo lahko naredi,
žival v ledenem oklepu utihne,
snežni plaz domove odpihne,
človek za vselej utihne,
veter sveče upihne.
jože.kSorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (21)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- Jjože.k·
Naša beseda Tujec ki pri nas domuje, nas le skrivaj občuduje, čeprav smo včasih prepirljivi, domovini smo predani, zanesljivi. V svetu nas šport povzdiguje, talentov mladih znanje odlikuje, s pesmijo stopamo v nov dan, nikjer težavah ni nihče sam. In beseda, pesem nas združuje, še iz časa borb bilo je najhuje, krepi zavest, besedi utrip srca, ponos krepi, to Slovenija ima. Svet kot da sprt je med seboj, utrujeni legli k počitku nocoj, saj jutri bo nov dan in zmage, da tam utišamo še redke zgage. Je življenje boj kjer zmaga je preživeti, to v srcu negovati, moraš imeti, beseda materina največji je zaklad, jo moraš spoštovati, imeti rad. jože.k
- Jjože.k·
Parazitska miš Vidim zvezdo ki svetlika spet ugaša, mogoče jo kdo za prihodnost vpraša, kaj nam jutrišnji dan lepega prinaša, a naj se le na delo svojih rok zanaša. Je slišati lepo denar bo padel iz neba, vendar bo deževje denar za sušna tla. življenju dalo novih bo moči darilo, še seme bo po suši ponovno vzklilo. A človek kot da mu za vse malo mar, še svojo dušo prodal bi za denar, skrbi za lastno ugodje in prestiž, postaja že kakor parazitska miš. jože.k
- Jjože.k·
Solze na grobu Ne vem komu naj verjamem, Besede za resnične vzamem, Tistim ki lepo oblečeni govorijo, Ali siromašnim ki skoraj molčijo, Ki se majhnih darov veselijo, V noč lahkotno zaspijo. Tisti lepo oblečeni radi jezikajo, S čustvi ljudi brenkajo igrajo, S smehom resnico poteptajo, Kričijo preglasijo vse ostale, Ne nasprotuj jim ne poznajo šale, Žal vedno so le polni hvale. Nekoč bodo vsi za vedno zaspali, Od ljudi še zadnjič slovo jemali. Bo bogataš z venci bo zasut. Pozneje z marmorjem obtežen. A siromaku bodo zapeli Lipo. Nad skromno gomilo bo šopek rož Ljudje bodo solzni odhajali.
- Jjože.k·
Pride nenapovedano Stojim in gledam jih, občudujem .rad bi jih objel, pa ne morem, se z njimi pogovarjal, besede namenjene njim se vračajo, a so le odmev z gora, belih strmin… Zdaj so vrhovi skriti pod oblaki, na trenutke povsem zakriti, potem pa se bleščijo s soncem obsijani, odeti v belo tančico skrivnost, kjer še nedotaknjeni vrhovi vabijo da človek pokaže junaštvo, da jih v nepremagani smeri osvoji. Tam nižje snežni plaz ogroža, zato ljudje s strahom zrejo v vrhove, ko snežna gmota pobere svoj delež, včasih tudi ljudi, mlade, starejše, podira vse pred seboj in prestavlja, s silo kot da bi se norčeval, da bi mu moč človek spoznal. jože.k
- Jjože.k·
Jutro-Otroci Resnično je čast pozitivkam žalitev, Pošiljanje piscev v rudnik, menda delo ljudi s humorjem ki bogati, pesmi, čeprav žali posameznike… Če bi dvoje njih pošiljal v Barbaro bi se streznil, ali pa mu je to želja, ignorirati žalitve ter uživati ob prizadetih dveh omenjenih… http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija-Pesem-Vrtinec-Jutro-Otroci
- Jjože.k·
Laboda… Nekoč napisal pesem sem prelepo, sem bral labodom tam ob Kolpi. nežno sta po reki zaplavala. drug ob drugem, drug z drugim. Čez leto po reki sta učila naraščaj, kod se ogniti čerem zakaj. Bilo lepo spet v mesecu maju, vse v cvetju kakor v raju. A letos negibni so obležali, v ledeni reki, ob kanalu, menda jih gripa pokosila, konec labodom je storila. A še vedno vidim plavajo v paru, mladi naraščaj bo kmalu, a zdaj drug z drugim prekrita, kot da ob pesmi le spita… jože.k
- Jjože.k·
Čas teče Nekoč sem pisal o Svečnici, o sv.treh kraljih, o Valentinu, dnevu žena, zdaj bodo drugi, tisti ki dokazujejo da so hiperaktivni, do komentatorja pasivni, saj so najboljši v vsem, le ne v sluhu in očem. Čas je tisti ki loči zrno od plevela, naj v pesmi sanja ali jamra, če vidi le sebe ostal bo sam, saj v verzih se vse bolj zapleta, beseda čudna v pesmi speta jože.k
- Jjože.k·
Pesem za denar Me vprašal če bom imel tisočaka, za besedilo vabljivo mamljivo, če je možno še žgečkljivo, še malo pohujšljivo. Odklonil sem ne pišem za denar, v takšnih verzih ne vidim čar, a če želijo naj iščejo objave, a tam ni nobene te zvrsti, a še kar mi teži. Minil je mesec že imajo besedilo, v melodiji je le deset besed, ostalo je na la la la, že vse jo poje bla…
- Jjože.k·
Ljubezen So me vprašali otroci kaj ljubezen… Ali jo lahko potipaš, vidiš, čutiš, zakaj s seboj prinaša smeh, solze, se je moraš sramovati, prikrivati, kaj je tako skrivnostno v njej… Ljubezen ne moreš potipati, videti, čeprav jo začutiš ob ljubljeni osebi, srečanje z njo ustvari nasmeh, slovo od nje solze, bolečine v srcu. Ko nekoga ljubiš je ves svet lepši. objel bi vse ljudi tega sveta, svet okoli tebe je čaroben, petje ptic kot rajsko žgolenje. A ko ljubezen nekoč izgine, je kot da bi usahnili vodnjaki, uvela sleherna roža sveta,tam bo potemnelo sonce, se rodile solze. Zato ljubezen nosi vedno v srcu, jo neguj vedno in povsod. z objemom in poljubom, z besedo ki privre z dna srca… jože.k
- Jjože.k·
Imam jih rad Sem hodil po krajih iskal cvetlic, V naših srcih najlepših že kraljic, Tistih ki z lepoto prevzamejo, z omamnim vonjem objamejo. Pokukal malo sem v višave, Tam kjer PLANIKA kraljuje, Visoko na skalah domuje, Tam odmev najlepše se čuje. Spet zrem na Golico, njene trate, Tam iz Narcis cvetna preproga , Po vseh tratah tja do roba gozdov, Že grem počasi v dolino, domov. Še gorenjski nagelj rdeč, V dolini privabil me dišeč, A na poljih kjer Mura šepeta, Makov cvet z vetrom se igra. Je rož preveč, nebom vseh naštel, A že me vonj vrtnice povsem objel, Povsod v vrtičkih, hiše krasijo, Z lepoto barv, z vonjem nas veselijo jože.k
- Jjože.k·
Lastovke Spet lastovke so priletele, Iz svojih gnezd zapele, Doma smo nam žgolele, V pesmi so nam vesele. Pomlad prebuja se iz sna, Narava nam predaja se vsa, Vrisk z gora že odmeva, Fant tam dekliču prepeva. Življenje podarja življenje, Ljubezni polno hrepenenje, Kot da je čakalo na maj, Vse naokoli v cvetju je zdaj In kot ptički utrjujejo vezi, Fant si dekleta iz srca želi, Morda bo seme ljubezni otrok, Čez leti skakljalo naokrog.. Jože.k
- Jjože.k·
Sledi Za seboj puščamo svoje sledi, včasih kakor nasmeh, žalost, pa tudi neurejenost, potrtost brezbrižnost tudi do drugih. Z nasmehom smo polepšali dan, dnevu poklonili svetlobo upanja, morda odklenili zaprto srce, pregnali temne oblake dneva. S toplo besedo povsod odpiramo vrata, z nasmehom privabimo nasmeh. Temačen dan spremenimo v sončen, Ob pomoči nemočnim trosimo srečo. S tem enako osrečimo sebe, tudi svojo notranjost,. Za seboj puščamo svetlo sled, posuto z upanjem v jutri . jože.k
- Jjože.k·
Domovina Je naša preteklost, sedanjost, prihodnost, zemlja naših prednikov, nas, potomcev, zemlja ki bila izbojevana, ubranjena, včasih prepojena s krvjo in znojem, z obdobji suše, rodovitnosti, poplav, a naša rodna gruda ki je naša zgodba. Zgodbe ki so jo nosili v sebi predniki, Jih prenašali na nas in mi naprej. Je zgodba, želja, upanje v prihodnost, S seboj nosi veselje žalost pričakovanje. Le eno domovino imamo in je naša, Je ena sama, nedeljiva za tujce poželjiva, Toda na svoji zemlji bo odločal naš človek, V imenu sedanjosti in naše prihodnosti. Jože,k
- Jjože.k·
Domačija Se ponovno vrnil je v domovino, Odšel tja na vrh na svojo planino, Kjer je odraščal še dete otrok, Nikoli pozabil ne bo vseh lepot. Iz gozda kot včasih vetrič ohlaja, Pogled seže naokoli mu ni kraja, Se mu reka iz doline zalesketa, pogled je pogrešal v sebi spozna. Zapuščene so hiše, zaraščeno vse, A tik ob poti koliba stoji tam še, Kjer iz mladosti spomini živijo, Nazaj v tiste čase spet hitijo. Kapelo na vasi posrkal je čas, A iz daljave sliši njen glas, Matere svoje žuljavih rok, Bil iz družine osmih otrok. So odrasli in se porazgubili, Nikoli nazaj se niso vrnili, Sta oče in mati zaman čakala, Tam na bregu da bi pomahala. Kjer je nekoč čebelnjak stal, Kot deček čebele je opazoval, Desk kup brez strehe trohni, Nič ga vrnilo v takratne bo dni. A ptica iz veje spet mu prepeva, Sonce domače najlepše ogreva, zdaj v solzah zre na domačijo, ko misli v sedanjost hitijo. jože.k
- Jjože.k·
Fičfiriči Tožijo, nimajo denarja, živijo za nakupovanja, nov telefon, oblačila, za vsadke, lepa krila. Ne delajo nikjer, živijo le ob darilih, nekatere ob poživilih, ob bedakih, njim enakih. So kot pijavke, ne pijejo kri, Saj vedo kako se lepo živi, žrtev težko jim najti ni, naivnežev kar mrgoli. V vsadkih si vidijo stil, a leta hitijo, jih spremenijo, še gube zdaj odpravljajo, zadnje fičfiriče zapravljajo. jože,k
- Jjože.k·
Pomladni ples snežink Ponovno sneg naletava, se veter z njim poigrava, a trobentice na bregu žarijo, kakor ptice v pomlad hitijo, Se zvonček prijazno klanja, pomlad prišla je oznanja, tam mačice mehke zvezdave, krasijo obrobje mi planjave. Poslavlja se že odhaja, nam zima, sneg iz kraja, petje ptic in pust jo preganja, resnično težko čakam maja. jože.k
- Jjože.k·
Mi veter pesem nosi Mi veter nosi pesem iz gozdov, Pesem skozi čas ljubezni dih, melodijo ki me spominja na njo, ko sva spoznala se, bilo je lepo. Takrat sem prvič ji mačic natrgal, pomladni je veter naju je božal, pogled in objem je povedal vse, teh trenutkov se spomniva še. Ko zdaj se spomniva nazaj, v mislih čas prikličeva kdaj. nama veter zapel je melodijo, melodije srca ki ne zbledijo. jože.k
- Jjože.k·
Pestuje revščino Zdaj se mi nasmiha, a mu denar usiha, čeprav je hladna, je nepozabna. S seboj nosi skrbi, a to ljudi ne boli, mimo njega hitijo, se ga kar bojijo… Pa saj ni nalezljiva, le vest jih daje, Sem ter tja kdo godrnja, Pa kakšen kovanec da. Iz krp v katerih sedi, nič privlačno ne diši, iz čevljev veje prepih, človek je še kar tih… Nič ne de če tam sedi, v rokah časopis drži, morda da ga proda, sold ali dva dobiti zna. Ne bo obogatel, le še naprej bo živel, opominjal bo na usode, ko človeku gre narobe… jože.k
- Jjože.k·
Čmrljica Le nekaj prijaznih besed, In lepši mu bo svet, In ko se mu boš smehljala, Mu boš pot do srca pokazala. In sonce bo posijalo med oblaki. Turoben dan spremenilo, Utrgan cvet spregovoril, Ni zaman uvel, minil. Že so prve čebele poletele, Med cvetje so želele, Nabirat med pohitele, Do noči kratek čas so imele. Visoko tam zgoraj se oglaša, Kanja svoj plen prenaša, Ob gozdu srna spogleduje, Se od reke vreščanje rac potuje. Od nekod še čmrljica priletela, Na cvetoče trobentice je sedela, Sladak predah bo imela, Potem pa v skrivni dom poletela pregovor Mi mesečina se smehlja, Obroč iz meglic ima, Menda bo jutri deževalo, Tako se je vedeževalo. se iz megle sonce skobacalo, prijetno grelo, rahlo žgalo, a starka se neda še trdi, prav verjetno za goro že grmi. Kaj pa če pregovor več ne drži, To bilo je včasih tiste dni. Zdaj svet se že spremenil, Nove pregovore dobil Poslano na Pozitivke neobjavljeno
- Jjože.k·
https://www.youtube.com/watch?v=IHIoaG4t-pU
- Jjože.k·
snežne strmine Brzijo po strminah, neustrašno poletijo, kakor ptice lebdijo, tekmujejo premagujejo, nam pa zastaja dih. saj padci se zgodijo, a še vedno tja gor želijo. Biti boljši hitrejši daljši, želijo biti skakalci, a ostali hitro mimo ovir, ki jih snežna strmina ima, le veter je nepredvidljiv lahkoten spet preveč živ, padec je lahko strašljiv. So nam v ponos zmage, saj se povsem prepustijo, da čim dlje poletijo, smučarke ne bojijo se strmin, zato hvala vsem njim, v tekmovalnost jih sneg privlači, najslajše je stopničkah stati.