Še rahlo te pomilujem,
čeprav te občudujem,
zakaj se le izmikaš, skrivaš,
morda za zapečkom počivaš…
Vem da si hladna,
dotik s teboj me zmrazi,
kot nekaj neprijetnega,
na nek način pa si privlačna.
Vse okoli sebe spremeniš,
odeneš v belo kot nevesto,
vsi te občudujejo,
o tebi govorijo na glas
Ljudje te že pričakujejo,
nekateri te kar slavijo,
čakajo da snežinke poletijo,
snega si resnično želijo.
Potem bo zima kot mora biti,
le ti moraš svoje storiti,
sneg natrositi nad mesta in vasi,
da nam pričaraš zimske dni.
Jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (2)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- PPolona·
Zjutraj me je presenetila Snežna kraljica, ki natrosila za vzorec snega. Kdor čaka ta dočaka.... :) L.P.
- Jjože.k·
Tudi tu zgoraj je prijetno pobelilo, če pa bi poslal pesem v objavo pred novim lrtom, ps bi že takrat...