Takrat na obrobju gora,
gmota snega je zagrmela.
Smrtonosno pesem je zapela,
Planince prekrila s seboj vzela.
Vse je utihnilo od daleč kriki,
V vsej nemoči človeka,
Življenja vzela gora speča
Zbogom planine,
Zbogom ve snežne gore,
žalost mi moči lica,
ko se od vas trga srce.
Polona 61Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (1)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- Jjože.k·
Kruta usoda vriše globoko brazdo v čas in človeka