Poezija

Večna skrivnost

10:01
Deli:
Večna skrivnost
Le kod bi jemal modrosti, da njimi bi prikril norosti, razkril z njimi um in razum, še z bebci sklenil sporazum… Da zloba človeka ne pozna meja, človek že v vojni, v bojih spozna, kjer življenje malo, nič ne pomeni, ob veri v Boga se kaj malo se zmeni… Če pesnica razkosa, ji odstrani glavo, pa čeprav ta je ta pred leti poginila, bila že mumificirana, posušena, zmeda, jo zažge in potem to v pesmi to opeva… Nato se citre v njej oglasijo, zazvenijo zvok piščali njeno notranjost pomirijo, kako občutila bo lepoto, njih zvok, za večno ostala vsem bo skrivnost… Odsev
Kategorije
Vam je bil članek všeč? Delite ga.
Deli:

Sorodne objave

Komentarji (4)

Prijavite se za komentiranje

Prijava
  • J
    jože.k·

    Tako vidim skrite spomine...

  • P
    Polona·

    Tudi sama sem brala pesem, kateri si posvetil kot odgovor svojo pesem. Priznam, da sem čutila do nje nelagodje in se mi je zdela kar malce strašljiva. To je seveda moje mnenje je pa stvar vsakega posameznika kako kaj sprejema. Čestitam za pesem tedna. L.p. Polona61

  • A
    AnaH·

    Katera pesmica ali pesnica je na Pozitivkah zlobna? Menda ne tista, ki o slabostih našega časa napiše kaj na splošno? Najbrž zato, da bi se ob čem zamislili?! Razsvetlite me!

  • J
    jože.k·

    Ko je poginjena žival v omari in iz nje pade ob "nakljućnem" čiščenju ni več skrivnost, je pa skrivnost zakaj ji je bilo potrebno oddrobiti glavo, nato pa z preostalim delom že suhega skeleti zažgati.Zakaj je potreben takšen obred, to je skrivnost, ter namen pesnikovanja.Tako to vidim jaz.Saj nisem pričakoval pogrebnih svečanosti, niti žare za glodalcem.Moje mnenje ne šteje veliko, je pa moje, v redu ?