
Nekje v meni
je zapel zvok piščalke.
Duh se je vzdignil,
kot Aladin.
Diham globoko,
dam mu ves prostor,
da v mojem telesu zasede svoj dom.
Zvok flavte pleše
v zeleni spirali
in Duh mu plešoče sledi, raste.
Zlivata se in postajata eno.
Takrat se mi razodene želja,
deviška, veličastna in moja.
Udomači se v mojem prostoru.
Redno jo obiskujem
in prisluškujem njenim sporočilom.
Redno jo čutim,
da se ljubeče zbližava
in da ji zraste oporni skelet mogočne namere.
Zagrnem se s tančico
in jo tajanstveno zadržujem zase.
Pustim, da zori, pripravljam načrt.
Redno jo čutim,
uživava skupaj v viziji njene izpolnitve.
Ko me napolni s sladko mano godnosti,
si radostno ustrežem.
Napolni me s svojim sadom,
razkošno me poteši.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!