Naslonila sem se na svoje drevo

Utrujena sem iskala svojo pot dalje. Močvirja, skalovje, goščave. Pokrajina brez uhojenih stez. Zazrta naprej, v daljavo sem iskala svojo oporo. Podporo, kamor se lahko naslonim, mesto, kjer se lahko nahranim. Počutila sem se v senci. Ni bilo kažipota, bilo pa je znamenje. Počutila sem se v senci. Ozrla sem se za njo, ozrla sem se nazaj, za svoj hrbet. Za njim je rastlo moje drevo, polno zrelih sadežev, ki jih je rodilo zame. Čakali so name, vedoč, da bodo segnili, propadli, če jih ne vzamem. Nekoč sem ga posadila. Opravila sem svoje delo s sajenjem. Rastlo je svoj čas, ne meneč se za moje prihodnje načrte. Zazrta naprej, v daljavo, nanj nisem bila več pozorna. Naslonila sem se na svoje drevo in si odpočila. Sočni, meseni plodovi so me nahranili in odžejali. Zavihala sem si rokave in obrala rodno drevo. Razbremenjene teže, so veje z vzdihom olajšanja šinile kvišku in si oddahnile. Naslonila sem se na svoje drevo in ga hvaležno objela. Spomnila sem se, da vsaka stvar rabi svoj čas in da narava ne razmetuje svojih darov. Obrala sem, kar je bilo moje. In pot naprej se je odprla. Naslonila sem se na svoje drevo ter obrala, kar je bilo moje.