
Ustavil se je.
Pojoča skrinjica je onemela.
Cvetoč vrt je zastal v rasti.
Šepet vetra se je potuhnil.
Vse je kazalo na zastoj.
Ustavil se je.
Uhojeno stezico je zakrila megla,
zdrizasta, gosta, siva.
Sprva je bil presenečen,
nato jezen in žalosten,
ker ni mogel dalje,
kot si je zamislil.
A znamenja so bila jasna.
Ukazala so mu zastoj.
Preostalo mu je le čakanje.
Trajalo je precej časa.
Dovolj, da se je umiril
in se oklenil zaupanja.
Odločil se je, da bo previden.
Potem se je prebudil veter.
Razpihal je megleno zaveso.
Pred uhojeno stezo se je odprl prepad.
Pot je nadaljeval,
tako, da ga je obhodil.
Utrl si je novo stezo.
Zastoj mu je rešil življenje.
Utrl si je novo stezo
in nadaljeval potovanje.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!