Ti, ki ljubiš dež

Ti, ki ljubiš dež, povej, blodiš okoli to noč? Nekje daleč skozi kopreno dežnih kapljic vidim tvoj obraz. Morda niti ni tvoj, ne vem, ker je koprena gosta in dež šumi. Zaman kličeš to, kar si izgubil, ker te nihče ne sliši. Vihar duši tvoj glas. Vem, da ti dež bije v oči in da ne vidiš ničesar. Zakaj ljubiš to noč? Bila je prav takšna, tista prejšnja strašna noč. Toda ti si jo ljubil in ljubil si dež tudi takrat. In vendar si takrat, v dežju, sam sredi mokre ceste izgubil vero in ostal prazen. Zakaj? Tista noč je bila prekleta in ti nisi slišal hudobnih glasov in strganih besed. Niti tega ne veš, da sem iztezala proti tebi mokre roke. Bile so grozljivo bele, ko so se zasvetile v luči bliska. Takrat sem videla tvoj obraz. Imel si strašansko velike oči. Ne, to niso bile oči, bile so vdolbine, strašne, velike, črne vdolbine, kjer bi moral imeti oči. Toda tega nihče ne verjame in celo ti si se samo smejal. Ali res nisi slišal mojega krika? Obupno dolgega, vreščečega. Ko bi le lahko preglasila šum dežja, grom in svoj strah! A je vse bilo glasnejše: dež in veter - in celo odmev tvojih korakov je bil strahotno glasen. Ti, ki ljubiš dež in viharne noči, nikar ne išči več izgubljenih besed.