
Zazibale so se v spanje.
v več mesečne sanje,
se nekatere pokrile z listjem,
našle počitek v rovih,
med skalami pred zimo
v varnem zavetju narave,
pred snegom, vetrom,
ko bo dan kratek, dolga noč,
tam kjer bodo varne,
pred sovražniki, človekom.
Utihnilo bo petje ptic.
Le sem ter tja se bodo pokazale,
morda srne lisice, volkovi,
ko jih bo prignala lakota na plan.
Morda tudi človek, naravne nesreče.
Bo kot da se je ustavil čas, a ura bo tekla,
do toplih pomladnih dni, ko jih bo sonce,
prebudilo iz sna jim ponudilo udobje,
prvi pomladni obrok, jim z roso umilo oči,
gnezda pomladku, rože na tratah,
vse bo kot rojstvo nečesa novega, lepega.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!