
Sedi dekletce očetu v naročju,
noč se nagiba k polnočju,
očka zakaj buljiš v ekran,
saj jutri je še en dan…
Teh igric imam že vrh glave,
želela sem si narave,
je sonce odšlo že spat,
čas je nehaj se že igrat.
Zdaj kuha ji mlečen riž,
z otroki je vedno križ,
namesto sladkorja natrese soli,
dekletce mu reče nič dobro ni.
Še sam preizkuša nekaj ni prav,
krive so igrice predolgo igral,
kuha še enkrat v drugo sladko,
ji obljubil je se ponovilo ne bo.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!