Pišem, včasih premalo zbran,
z bolečino takšen je moj dan.
Besede moje so preproste,
večkrat kamen so spotike,
tudi takšnim brez olike.
Ljudem pomagam če imam moči,
se veselim noči ko bolečina popusti,
dnevom ko sonce me prevzame,
z žarki, toploto me objame,
odžene temen dan, oblake.
A najslajši mi je njen objem,
ko čutim njen dotik je mik,
nasmeh na licih in smeh,
ko občutim da mi je predana,
plamen ljubezni je z nama.
Ljudem morda ni povšeči,
če dva uživata v sreči.
Celo netijo zamere, prepir,
v tem najdejo svoj mir,
do takih čutim le prezir.
Jože.kKategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!