
Puščava se je zdela neskončna.
A to je bil le njen privid.
Vsak drobec rumenega prahu
je sporočal zgodbo o oazi.
Pel jo je veter
in dihala jo je vsa karavana.
Z neskončno vztrajnostjo se je pomikala dalje.
Zelene datljeve palme
so rasle v dušah vseh njenih jezdecev.
Utrip oaze je bil v njihovih srcih.
Let kanje je po nebu risal njeno bližino
in zrak je dišal po vodnem izviru.
Prikazala se je v odblesku sončnega zatona
in jutro jo je oživilo.
Jezdeci so razjahali,
puščavski prah je postal le spomin.
Utrujenost in napor sta bila pozabljena,
prijezdili so domov.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!