Ponosno stoji pred kraljico.
Njen kralj, v vsem svojem sijaju.
Predano jo osrečuje,
vse njene želje so njegov navdih.
Ko jih izpolnjuje, je srečen,
ker ga to radosti.
Ko jih izpolni, je srečen,
ker jo s tem radosti.
Na tleh leži žabčeva koža.
V spomin na čaroben kraljičin poljub,
ki je žabca prerodil v kralja.
Tak čudež zmore Ljubezen.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (1)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- NNan·
V originalni zgodbi princesa žabo trešči ob steno in potem se žabec prelevi v princa. Princ je bil mož besede in je poročil princeso. :)