Ob soju sveč zrem v noč,
vsak plamen dobi svojo moč,
opominja življenje se izteka,
kakor nam usahne reka.
Nekaterim ni mar vse to,
zavist in grabežljivost častijo,
jim brezupno je nauke deliti,
v grob z nagrabljenim oditi.
Naj za življenja izginejo okovi,
da bi nam vladali volkovi,
z napuhom duša brez srca,
ob njih plamen sveče trepeta.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!