Obiskala me je Vila.
S pravljico o dobrem cvetu.
Najprej je iz zemlje prikukala drobna biljka.
Imela je srečo, da so jo vrtnarji pustili živeti.
Krepila je steblo, pognala je liste.
Imela je srečo, da so jo vrtnarji pustili živeti.
In rastla je dalje.
Steblo je bilo vse daljše, listi vse elegantnejši.
Nekega jutra je vzbrstel popek.
Objemala ga je košarica listnega zelenila,
razvajali so ga sončni prameni in kristalna rosa.
Zibalo ga je starševsko steblo.
Cvet se je odprl samodejno.
Pomežiknil je soncu in se zapeljivo nastavljal metuljem.
Opazili ga so ga ljudje
in občudovali so njegove barve, obliko, vonj, eleganco.
Govorili so o njegovi enkratnosti, častili so njegovo lepoto.
Cvet je cvetel in užival.
Pomislil ni, da bi kuhal zamero,
ker ni vzcvetel prej,
ker je bil včasih le drobna biljka,
ker je rastlina rastla neopažena toliko časa,
preden je dobil priložnost, da se pokaže in zablesti.Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (2)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- NNan·
Cvet ne ve za prej vzcveteti, ko vzcveti se čas za tenutek ustavi :) Prijetna pesem (brez vrtnarjev).
- AAnaH·
Pesem je dobro uglašena z milino, sožitjem in vzgibi srca ter dobrimi zgledi iz narave! Rastline niso tekmovalne in zavistne drugim, večjim ali lepšim. Ukoreninjene so v ljubezni. Le človek dela razliko med njimi - predvsem po uporabnosti.