
Mehak slap zlatih las
je objel vse, kar je.
Nežnost je pobožala odhajajoč dan.
Svilna mehkoba je napolnila zrak.
Pesem Bardov je igrala na nevidne strune.
Sonce se je stopilo z luno,
srebrna svetloba je zadišala po pravljici.
Vilinski ključ je zasijal v svoji polni moči,
napolnil je dušo, srce in um.
Srce je ljubeče objelo um,
stopljena sta v harmonično enost, za vedno.
Duša igra na harfo radosti.
Odprla je vrata v večnost.
Čuvar rajskih vrat se je poslovil.
Na odru življenja je zaigrala Modrost Večnosti.
Lahkotno, radostno, ljubeče.
S poljubom je oživila Življenje.
S poljubom je spremenila Življenje.
To je njena veličastna predstava.
V svojem Raju se je rodila Boginja.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaŠe ni komentarjev. Bodite prvi!