Kar naj bi v vsakem bitju vzcvetelo

Samo predstavljeno, da se zavemo tega, kar res je, nečesa in zakaj je lahko srce, in glava človeka v moški ali ženski obliki, ki bo to udejanjilo, brez kakršnih koli lažnih vrlin, dvignjeno nad prostor in čas, brez, pompoznih ali pa navidezno skromnih neresničnih predstav o večnosti. To kar nam prikazuje padlosti kot ljubezen ni to. V najboljšem, to kar je po merilih padlosti blizu Božjemu, je še zmeraj kar precej drugačno, včasih okoliščine včasih ljudje, velikokrat oboje skupaj. Da težko je človeku, ki iz vsega srca ljubi Božje in čuti nekakšno vzvišenost povezanosti s tem pomagati, da sprejme, realno stanje tega, brez strahu in v vsej ljubezni, kar res to je. Ne zaradi tega, ker bi bilo Božje vzvišeno, temveč, ker je to edino, kar odpre vrata v pravi obstoj, ki omogoča prave življenjske poti in spremembe, gre se zares za drugačen obstoj, kje, da bi v tem bila možna kakršna koli zloraba, bitja, okoliščin, narave vesolja, kakršnega delčka. Ali pa, da bi vesolje, narava, okoliščine kakršenkoli delček zlorabljali bitje. Ne gre se za banalno poslušnost, ampak res zdravo zavestnost, ki v nobenem oziru ne skrene v kaj drugega.